Občutek krivde

Nekdo, ki je zmožen občutiti krivdo, ima oblikovane socialne norme in vrednote. Brez teh psiholoških struktur (norm ter vrednot) oseba težko prepozna, kdaj ima prav in kdaj nima. Občutek krivde nastane, kadar oseba s svojim ravnanjem prekrši svojo normo ali ogrozi svojo vrednoto. O racionalnem občutku krivde govorimo, ko neko ravnanje povzroči škodo drugi osebi, predvsem čustveno trpljenje.

Čustvo krivde temelji na odnosu, kjer se oseba lahko poveže z drugo osebo, z njo sočustvuje, in deluje na predstavi, da je druga oseba prav tako vredno človeško bitje in da je pomembno, kako se počuti. Zato se čustvo krivde šteje med čustva, ki so značilna za odnose, kjer prevladujeta simpatija in prijateljstvo.

​​Tam, kjer ni odgovornosti, ni čustva krivde.

Ali razlikujete med racionalnim in pretiranim občutkom krivde?

Občutek krivde usmerja socializirano osebo k temu, da popravi škodo in izrazi sočustvovanje z oškodovancem. Zato je ta občutek povezan z učenjem in s pozitivnim preoblikovanjem osebnosti.
 
Oseba, ki izrazi, da ima zaradi svojega ravnanja "slabo vest", pokaže, da se zaveda svoje moralne napake in njenih posledic.  V družbenem in psihološkem okolju ima čustvo krivde pomembno vlogo:

• Občutek krivde motivira osebo k priznanju, da je storilec določenega ravnanja. Nekateri ljudje priznajo svoje »grehe« duhovniku, drugi svojemu terapevtu ali svetovalcu ali pa svoje breme nosijo na svojih plečih. Najbolje bi bilo, da oseba zbere pogum in prizna svojo krivdo osebi, kateri je storila krivico.
•  Na energijski ravni oseba s priznanjem sprosti določeno energijo in ustvari prostor za odpuščanje, zmanjša možnost za jezo ali maščevanje, pride do izravnave (pri tem ni nujno, da oškodovana oseba sprejme, to je njena odločitev).
•  Osebo motivira, da v sedanjosti preneha z vedenjem, ki povzroča občutek krivde.
•  Občutek krivde sproža sočustvovanje z drugo osebo, izraženo opravičilo pa pokaže, da se oškodovano osebo doživlja prav tako kot dovolj vredno človeško bitje in da se spoštuje njegovo trpljenje.

 
Jeza in bes sta zelo neprijetni čustvi, vendar veliko manj neprijetni kot krivda.

Nekatere osebe pa se z občutkom krivde soočajo drugače.   Oseba lahko napačno doživlja to vrsto občutka, ko se istoveti s svojim ravnanjem in ne razlikuje med seboj in svojim vedenjem. Oseba se dojema kot »slab človek«, če nekaj naredi ali ne naredi in ni zmožna ločevati občutja krivde od občutja ničvrednosti. Sebe dojema kot »sem slab človek«, kar gre za mešanico čustva inferiornosti, ki pripomore k njenemu dojemanju, da se doživlja skozi občutek sramu in ima mišljenje o sebi »drugi vidijo, da nisem dovolj dobra«. Takšna oseba vzpostavi nefunkcionalen odnos do svojega vedenja, zato se prezira. V tem primeru gre za nezmožnost ločevanja med seboj in svojim ravnanjem. Oseba ni zmožna razlikovati, da obsodba njenega vedenja ni obsodba njenega človeškega bitja.
 
Kadar pa so bile osebe, kot otroci, v svoji primarni družini dežurni krivci za vse, kar se je znotraj družine dogajalo, so enostavno sprejeli vlogo, ki jim je bila vsiljena, to je vloga »kriv za vse na vseh področjih«. Te osebe so se poskušale izogniti občutku krivde tako, da so sprejele vse starševske zahteve za doseganje starševske ljubezni, postale so pretirano ustrežljive do staršev in do drugih ter so zanikale vse lastne potrebe. Področja, kjer niso morali zadovoljiti starševska pričakovanja, so postala njihova lastna področja, preplavljena z občutkom krivde. Zato pri teh osebah ne gre za občutek krivde, temveč za občutek ničvrednosti, ki se kaže kot občutek krivde. Pretirana krivda je pogosto maska ničvrednosti.
 
Valentina Grobelšek, dipl. psihosoc. pomoči