Še je upanje
Napredek. To je naloga človeštva in pri tem ne bi smeli imeti težav. Ampak mi, znova in znova, padamo na tistih preizkušnjah. Družba zapada v neko bolezensko stanje, za katerega se kaže, da nima zdravila. Kaj nam bo zdravilo? Se bomo potem res bolje počutili? Ne, ne verjamem. Tako bomo samo malo zadihali od lastne utrujenosti.
Od česa točno smo utrujeni? Mar od pomanjkanja ljubezni?
To bo. Ampak to je zelo širok pojem. Od kod se je, za vraga, vzelo sovraštvo? Mar ga res gojimo med sabo? Žal res. Že od nekdaj se postavlja ločevalna meja med boljšimi in tistimi malo manj dobrimi. Začeli smo pri otrocih, ko jih opredeljujemo z ocenami v šoli. Razmislimo še malo. Kje se še kaže sovraštvo? Saj res. Trenutno vlada neko nerazsodno prepričanje, da so zagovorniki cepiv bolj inteligentni in manj škodljivi. Kakšna neumna ločnica, ki se širi med neizobraženostjo in manjšo ozaveščenostjo. Vnaša se ljudomrznost in pozabljamo drug na drugega. Še posebej, ko se deli denar. Neenakomerna porazdelitev dobrin, tudi denarja, ustvarja neravnovesje v družbi in sproža se možnost uničenja družbe. Dokaj samozadostna misel posameznika: “Sem finančno varen, za druge me ne zanima,” nakazuje na sebičnost in egocentričnost. A to ni res. Če trpi samo en človek na svetu, trpi celo človeštvo. Pomislite na to, da je družba, kot celota, močna le toliko kolikor je močan njen najšibkejši člen. Teh členov pa je v sodobnem času neverjetno veliko. Revščina in lakota, izčrpavanje človeške fizične moči, uničevanje duševnega zdravja, izgubljen je smisel življenja, deležni smo vojn in bolezni … Tisti “Ta Veliki” so se vedno igrali z življenji šibkih. Zelo nevarna igra za ohranjanje ravnovesja po Naravnih zakonih. Ni šans, da nam uspe. Ne na tak način.
Je sploh možno kaj narediti? Vemo, kje začeti? Seveda. Med sabo si moramo deliti upanje na obnovo našega sveta. Poiskati in povezati se moramo z ljudmi, ki imajo v svojem srcu isto željo, to je zgraditi skupaj trdnjavo svetlobe in razsvetliti pot svojim bratom. Začnimo delovati tako, da obnovimo čas resnice.
Pred človeštvom stojita dve alternativi; medsebojna delitev ali smrt. Ker obstaja pot upanja, se smrti lahko izognemo skozi preprosto pot, ki vodi skozi bratstvo in ljubezen. Z veseljem izberimo življenje, pravičnost in medsebojno delitev. Naj bo to naša izbira.
Naj se ljubezen širi kljub napetostim. Ohranimo mirnost v sebi in obudimo upanje v ljudeh. Razpršimo si meglo strahu in nevednosti. Primimo se za roke in skupaj prehodimo čas preobrazbe.
Naj se božanska svetloba in ljubezen in moč enega in najsvetejšega boga zdaj izrazijo v naših srcih in umih.
