Odkrito pismo bralcem: sprejemanje in odprtost kot temelja terapevtskega odnosa

Sama sem se svojemu življenju zelo upirala. Nisem znala sprejeti sveta, kakršen je. Še danes sem zelo kritična do njega. To kritičnost občasno tudi izrazim. Ljudje življenje obravnavamo različno. Zaradi lastne osebnosti ga doživljamo na svoj način. Osebno sem potrebovala kar nekaj let, da sem se začela izražati na način, kot sem želela. Ustanovila sem zasebni zavod, za katerim sem se sprva skrivala. Lahko bi bila uspešna samo kot Valentina, a iz osebnih razlogov mi je zavod predstavljal varno zatočišče. V zadnjih letih, v obdobju razvijanja, sem počasi klesala svoje življenje in postajati sem začela tisto, kar je moje srce vedno tihoma želelo. To je postati terapevtka. Začetki so bili alternativni. Z izobraževanjem sem pridobila različne kompetence, vendar sem se uspela osvoboditi lastnega okovja le z zavedanjem, ki me je oviral pred biti to, kar sem si vedno želela.

Že od nekdaj sem vedela, da ima moje življenje smisel kljub pogostemu doživljanju poraza. Vsaj tako sem dojemala sebe in svoj odnos do življenja. Od nekdaj sem želela živeti življenje, v katerem bi pomagala, v katerem vsaki dan presegam svoje želje ter obračam pogled k potrebam in rasti drugih. Vedno sem želela uživati v učinkih; v zdravilnem vplivu na tiste, s katerimi prihajam v stik v vsakdanjem življenju. Pokazalo se je, da je potreba večja od ovire. S pogumom sem si priznala svoje pomanjkljivosti in začela odpravljati prepreke, ki so mi preprečevale biti to, kar sem si določila za cilj.

V svetu je veliko izobraženih ljudi. Manj je takšnih, ki bi na svet gledali odkrito, pravično, resnično ali manj škodoželjno. Vsi mi imamo temne plati in jih znamo zelo dobro skrivati pred svetom. A vendar delo terapevta zahteva nenehno samoopazovanje in notranje delo, če se želimo zavarovati pred stagnacijo. Aktiven terapevt nenehno raste v samospoznanju in zavedanju. V nasprotnem primeru bi težko vodil druge pri odkrivanju globinskih struktur obstoja in hkrati odkrival samega sebe. Delo z uporabniki je vzajemno in obojestransko.

Terapevti smo varuhi zaklada skrivnosti. Uporabniki oziroma klienti nam izkazujejo to čast, ko nam zaupajo svoje skrivnosti, ki jih pred tem običajno niso delili z nikomer. Sprejemanje takšnih skrivnosti je privilegij. Skrivnosti nas vodijo v ozadje človekovega obstoja, brez krinke ali igranja različnih vlog. Z razumevanjem, da smo vsi, kot terapevti kot klienti, obremenjeni z bolečimi skrivnostmi, s krivdo ali s sramom zaradi nečesa, s hrepenenjem, da bi bili ljubljeni in sprejeti, z negotovostjo in strahom, postanem bolj človeška in manj popolna. To me je naredilo bolj nežno in bolj sposobno za sprejemanje. Ko srečam ljudi, polne predsodkov in občutkov večvrednosti, ljudi, ki so potopljeni v lastne strasti, se opomnim, da delujejo iz bolečine njihovih temeljnih skrivnosti. Potrudim se, da jih sprejmem in ne obsojam.

V okviru zavoda, v katerem delujem, razpravljam o eksistencialnih vprašanjih, smislu življenja, o vrednotah, etiki in odgovornosti, svobodi in tudi o smrti ter o napredku človeka in družbe. Delovanje v okviru lastnega zasebnega zavoda mi omogoča, da se izognem posameznim inštitutom ali institucijam, ki želijo zatreti drugačne oblike miselnega diskurza in z zakonom odrediti, katerim mislecem je dovoljeno misliti. Ta prednost mi omogoča, da se ljudem približam bolj ljubeče in manj obremenjeno s sistemom.

Svoje misli zaključujem s sledečimi besedami, meni ljubega psihoterapevta dr. Irvina D. Yaloma: