Ali je sebičnost osnovna človeška lastnost?

Ko nas je v 2. letniku študija pri zelo pomembnem predmetu za naš poklic (psihosocialna pomoč) predavateljica vprašala, ali je človek dober ali sebičen, sem človeku pripisala veliko lastnosti sebičnosti. Če bi imela to vprašanje na izpitu, bi verjetno padla, kajti temeljno terapevtsko vodilo je, da je človek v osnovi dobro bitje in na tem se tudi gradi terapevtski odnos.

Z vidika ezoterične psihologije se popolnoma strinjam. Saj je človek duša, duša pa ima tiste kakovostne kvalitete ter vrline, ki se izražajo skozi etičnost in moralnost, tudi skozi človeškost v najvišji obliki. Osebnost je tista, ki je nepopolna, zavita v strah in omejena z lastnimi čustvi. Ima potrebo po ohranjanju svojega osnovnega principa, potrebo po preživetju.

Toda zakaj toliko izkoriščanja, sebičnosti, manipulacije, revščine, ločitev, kriminala, slabih odnosov in uničevalnih odločitev? Zakaj vse to, če pa človek v osnovi ni sebičen? Hja, to sem se tudi sama spraševala.

Sama imam v osnovi čut za človeka, znam deliti in pomagati. Vzgojena sem bila v poštenju, malo manj v pravičnosti, še manj pa v spoštovanju. Že v času otroštva sem bila zafrustrirana zaradi krivice, manipulacije, izkoriščanja in slabega ravnanja. S svojimi vrlinami sem pristala v okolju, ki niso bile cenjene. Če sem se postavila za pravico, sem bila kaznovana. Če sem izrazila svoje mnenje, sem bila utišana. Če sem želela imeti malo zabave, sem bila označena za slabo osebo (hja, zanimivo, kako znajo ljudje pripisati lastnosti in obtožbe na osnovi predsodkov, škodoželjnosti in napačnega prepričanja). Nenehno sem dobivala negativna sporočila. Lahko si predstavljate, kakšna čustva so se v meni razvijala. Znašla sem se v konfliktu, najprej z bližnjimi in s sorodniki, nato z družbo in kasneje s sistemom, saj se nisem strinjala z delovanjem (sem med tistimi, ki mi je pojem delovanja sistema, predvsem zadnje tri leta, popolnoma zgrešen in skrb vzbujajoč). In to je bilo naporno.

V vseh teh letih borbe skozi življenje, ustvarjanja notranjega konflikta ter pomanjkljivega sodelovanja z zunanjim svetom, sem si ustvarjala napačna prepričanja. Ponekod me ljudje niso prenašali prav zaradi poudarjanja pravice. Zaradi moje iskrenosti in velike potrebe po odpravi krivice sem bila ljudem nadležna. Postajala sem jezna in se z napačnimi sredstvi tudi borila. Ker sem izhajala iz dispozicije sebe, sem dolgo časa verjela, da so tudi ljudje in okolje takšni, s čutom za človeka. To je bila moja največja iluzija.

Ljudje smo v osnovi sebična bitja, zaradi svoje osebnosti, saj nas vzgajajo nepopolna prepričanja in nepopolni sistem. Stavek, najprej moraš zase poskrbeti, da lahko drugim pomagaš, je napačno razumljen in izkoriščen. Tudi z mano ni bilo nič narobe, le napačna sporočila sem dobivala iz okolja. Če sem se jaz vprašala, kako sem s svojim ravnanjem vplivala na druge, se verjetno drugi tega niso spraševali.
​

• Če bi se znali poslušati in uporabljati konstruktivno komunikacijo, bi bilo na svetu manj nerešenih konfliktov.
• Če bi se vsak starš vprašal, kako s svojim ravnanjem in obnašanjem vpliva na otroka, bi bilo na svetu več funkcionalnih družin.
• Če bi se v šolah vsi učitelji, profesorji in ravnatelji vprašali, kakšne sposobnosti imajo otroci in dijaki, kako se počutijo, bi bilo manj tekmovalnosti, manj občutka nisem dovolj dober in manj depresije. Otroci bi bili bolj sproščeni.
• Če bi bili večina policistov in delavcev na področju sociale etičnih, bili za vzgled, bi ljudje imeli nekoga, po komer bi se lahko zgledovali.
• Če bi bilo večina sodnikov zvesti sebi, če ne bi bili podkupljivi, imeli svojo hrbtenico in zvestobo etiki, ne bi  vladarjem odpisali milijonov dolga, na sodišču bi bila pravica, korupcija bi bila odpravljena.
• Če bi se vlada in politiki vprašali, kakšen učinek ima njihovo delovanje na državljane, bi bilo manj strahu, izgorelosti, manj revščine in več zdravja, cena električne energije se ne bi dvigala, ljudje bi bili bolj povezani, živelo bi se v miru, zdravstvo ne bi propadalo. Bilo bi več poštenja.

Vsi ti ČE-ji so kvaliteta delovanja duše. Za vse te ČE-je pa je potrebna zavest, etičnost, delitev, pripravljenost za učenje, odprava moči, želja po pravičnosti in predvsem prevzemanje odgovornosti. Skratka, potrebne so vrline.

Ne trdim, da sem s svojimi vrlinami popolna. Še zdaleč ne (moj bivši in njegova družina bi vam znali veliko povedati o meni, sploh zato, ker so sami tako »čisti, odgovorni in etični«). Strogo se držim evangelijskega odlomka v Svetem pismu: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,« (Jn 8,7). Veliko napak sem naredila in prav zaradi svoje vesti, da moram postati boljša, sem ostala zvesta vrlinam, ki jih potrebujem za svoje delovanje. Vest je vrlina, skozi katero se duša izraža. Upam, da sem si s tem ustvarila tudi manj negativne karme.

Vlada nam sistem sebičnosti, neenakopravnosti, škodoželjnosti z velikim primanjkljajem etičnosti. To vpliva na vse nas. Ljudje delujemo preko osebnosti, zato smo v osnovi sebična bitja in se sočutja učimo v obliki napak in trpljenja. Skozi lastno trpljenje razvijamo svojo vest, ki nas vodi do boljšega ravnanja in odločanja. Mogoče bi na izpitu res padla, ampak v osnovi nisem zgrešila bistva. Biti sebičen je osnovna človeška lastnost. Prav zaradi ideala po popolnosti sem si izbrala poklic, kjer se lahko ljudje osebno izpopolnjujemo in odpravljamo te pomanjkljive lastnosti.