Ko nas je v 2. letniku študija pri zelo pomembnem predmetu za naš poklic (psihosocialna pomoč) predavateljica vprašala, ali je človek dober ali sebičen, sem človeku pripisala veliko lastnosti sebičnosti. Če bi imela to vprašanje na izpitu, bi verjetno padla, kajti temeljno terapevtsko vodilo je, da je človek v osnovi dobro bitje in na tem se tudi gradi terapevtski odnos.

​Že pred leti sem si izpolnila željo, da pomagam ljudem v stiski, pri usmerjanju novih življenjskih poti, nudim podporo pri iskanju smisla in tako dokončala višješolski študij smeri organizator socialne mreže, socialni sodelavec po 69. členu ZSV, ki zagotavlja, starejši kakor mlajši generaciji, pomoč in podporo pri soočanju s spremembami vsakdanjega življenja. 

V svojem telesu ima vsak posameznik določena stanja (z vidika ezoterične psihologije gledano v astralnem telesu), zaradi katerih je dovzeten za bolezen. Človeška rasa je astralno polarizirana, kar s psihološkega vidika pomeni, da je človek čuteče bitje, s čustveno – čutno naravo, ki je zelo aktivna in vsemogočna. Zaradi te čustvene narave je človek podvržen posledicam različnih čustvenih stanj skozi ves dan in posledica tega je razmeroma negativno eterično telo. Zato nastanejo različna bolezenska stanja. 

Um, duh in telo so naša svetišča, da v njih uresničujemo svoj namen in delovanje. Vsako od teh treh so za nas pomembna in prav zato bi naj skrbeli za njihovo optimalno stanje. Vsa tri področja so med sabo povezana in soodvisna. Um bi naj negovali z neškodljivimi mislimi in s pozitivnim razmišljanjem premagovali življenjske izzive. Zdrav duh v zdravem telesu pa je delujoč le takrat, katar sta telo in duh v ravnovesju. Ob primerni hrani in zadostnem zaužitju vode je prav tako pomembno stanje naše kože, tkiv in mišic.