Etični pristopi terapevtov naravnega zdravljenja

​Alternativne metode zdravljenja so v Sloveniji razširjene in iskane. Po podatkih ministrstva za zdravje iz leta 2017 prikazuje, da med 60% in 80% Slovencev s kroničnimi boleznimi koristi pomoč alternative oziroma komplementarne medicine (Milič 2017). Od tega polovica Slovencev, ki koristijo storitve alternativne medicine, tega ne upa povedati zdravniku (Šestan 2018). V Sloveniji je že od leta 2007 v veljavi zakon o zdravilstvu (ZZdrav), ki ureja področje alternativne medicine, zato se na trgu zdravja pojavlja vse več ljudi, ki zdravijo na načine, ki nimajo nič skupnega s tradicionalno medicino zahodnega sveta. 

Nahajamo se v obdobju, ko je zaupanje v navadno medicino zašlo v krizo. V Sloveniji se v zadnjem času pojavljajo številne kritike dela zdravnikov ter s tem povezanega delovanja Zdravniške zbornice Slovenije. Ključno v pritožbah je spoznanje pacientov, da ne sodelujejo v zadostni meri v procesu odločanja zdravnikov in da so v tem razmerju obravnavani zgolj kot predmeti (Plešnar 2008, 6). Splošno bi lahko rekla, da so razlogi za poseg po alternativni medicini različni, kar omogoča delo tudi marsikateremu samooklicanemu terapevtu naravnega zdravljenja, ki lahko izvaja oblike zdravljenja brez znanja, ki bi mu omogočilo splošno  poglobljeno razumevanje problematike, s katerim se neka oseba sooča.

Čeprav zakon o zdravilstvu zdravilsko dejavnost obravnava kot gospodarsko dejavnost, katere namen je izboljšanje zdravja uporabnikov in se izvaja na način, ki ne škoduje zdravju, obstajajo dejavnosti, ki so uvrščene v SKD sistemu kot druge storitvene dejavnosti, drugje nerazvrščene (96.090), kot so dejavnosti spiritistov, bioenergetikov in radiestezistov, ki za svoje izvajanje dejavnosti ne potrebujejo kakršne koli licence, kljub temu se nekateri izmed njih štejejo za terapevte naravnega zdravljenja ali za izvajalce s področja alternative oziroma duhovništva.

​Problematika pomanjkanja medicinske izobrazbe v okviru opravljanja storitev naravnega zdravljenja

Tako kot zdravilstvo kakor na primer  izvajanje storitev bioenergije, delujeta po modelu biopsihosocialnega pristopa, ki zajema interdisciplinarni, celostni pristop človeka. Gre za proces odvisen od bioloških, socialnih in psiholoških potreb ter za raziskovanje dušne energije, kar zahteva specifične pristope k poteku zdravljenja. Prav zaradi tega,   ker nekateri terapevti naravnega zdravljenja nimajo osnovne medicinske izobrazbe ali znanja s področja psihosocialne pomoči oziroma obvladovanje socialnih veščin, prihaja v odnosu med uporabnikom naravnega zdravljenja ter izvajalcem do neupoštevanja etičnih načel, neprimernih obravnavanj ter zavajanj.  Tako se lahko uporabniku nehote povzroča škoda ali kršijo osnovne pravice.

Zadnjih 10 let svojega življenja posvečam prav raziskavi o uporabi alternativnih metod oziroma alternativnemu pristopu zdravljenja in lahko trdim, da sem v tem času prišla do spoznanj ter ugotovitev, da   nepravilna naravnanost terapevta naravnega zdravljenja deluje v škodo uporabnika, ga ovira pri napredku ali ustvari klimo medosebnega odvisnega odnosa.  Ker je zame osebno področje alternative in naravnega zdravljenja zelo dragoceno, želim  s tem pisanjem poudariti, kako pomembno je, da ima vsak terapevt naravnega zdravljenja prioritetno razvite moralne vrednote ter da ima zelo dobro razvit koncept nenavezanosti.

Svoje razmišljanje bom podkrepila s praktičnimi primeri, ki sem jih bila sama deležna v procesu naravnega zdravljenja ali bila priča nekaterim dogodkom. Svoje razmišljanje bom nadgradila v smeri znanosti na način, da   sem mnenja, da bi morali področji, kot sta medicinska znanost ter storitve psihosocialnih dejavnosti, upoštevati ali sprejeti metode naravnega zdravljenja z namenom, da se ustvari napredek na omenjenih področjih ter zmanjša možnost zlorab.

Izkoriščanje stiske ljudi za pridobivanje prepoznavnosti in ugleda (osebna izkušnja)

Obstoj energije, na osnovi katere izhaja tudi naravno zdravljenje, danes potrjuje področje kvantne fizike. Splošno ne moremo zaobiti dejstva, da je človek energetsko bitje, zato moje razmišljanje ni usmerjeno v dvomljivost tega zapisa. Izhajam iz dejstva, da energija obstaja, le da spreminja svojo obliko. Od človeka pa je odvisno, kako ravna s to energijo in ali jo uporablja v pozitivno manipulacijo oziroma v korist najvišje dobro vsega. V prirejeni verziji intervjuja z umetnikom in ezoterikom B. Cremom na Japonskem leta 2003, na temo zdravilstva, Intervju o zdravljenju, najdemo odgovor na vprašanje, ali bi bilo bolje, če bi se nekaterim ljudem svetovalo, naj ne zdravijo. Odgovor B. Crema se je glasil, citiram: »Ljudje, ki so izrazito navezani na dosežke ali pa na to, da jih občudujejo kot zdravilce, imajo morda preveč iluzij o samih sebi ali pa niso dovolj zdravi, da bi varno zdravili.« (Creme, 2003, 16).

Prav s to izjavo bi izpostavila skušnjavo, kateri podležejo še tako dobri in izkušeni zdravilci.    Kadar takšni ljudje pridobijo na prepoznavnosti, lahko pozabijo na svoje osnovno poslanstvo in si pripišejo lastnosti, ki jih v resnici nimajo.  Tako lahko ideja, kateri sem že bila priča, da komunicirajo s posameznimi Mojstri, kot so Jezus ali Buda, zamegli naravno presojo, s svojo karizmo pa zaslepijo svoje sledilce.

Stiska ljudi, zaradi bolezni ali kakšnih drugih težav, lahko zamaja zdrav razum, zato slepo sledenje takšnim samooklicanim komunikatorjem, definitivno povzroči motnje v zdravem razmišljanju in spodbudi ljudi k nerazumni pokorščini tem zdravilcem. Primer želim podkrepiti z zgodbo v slovenskem medijskem prostoru znanega terapevta naravnega zdravljenja ki zdravi s pomočjo prejšnjih življenj po metodi karmične diagnostike. Slednja temelji na konceptu inkarnacije oziroma ponovnega rojstva, vzroka in posledice. Omenjeni terapevt bi naj imel možnost videnja prejšnjih življenj ljudi, ki jih zdravi ali uči samoozdravljenja. Ustanovil je neformalno izobraževanje šolo karmične diagnostike in po tej metodi vzgojil serijo terapevtov.

Pred leti sem se znašla v zagati in sem na priporočilo ene strokovne delavke obiskala osebo, ki bi se naj ukvarjala z bolj subtilnim svetom energij. Takrat sem svet energij šele odkrivala in so bile ​ moje izkušnje s tega področja zelo skope. Kljub obotavljanju sem se pridružila skupini osebne rasti pri tej terapevtki naravnega zdravljenja, ki jo bom poimenovala z izmišljenim imenom  Trezija.   Ukvarjala sem se z vprašanji, za katera sem menila, da mi terapevt kognitivno vedenjske terapije ne more pomagati pri iskanju odgovorov. Eno izmed teh je tudi bilo, zakaj v vasi name moški gledajo le kot na spolni subjekt in me spolno nadlegujejo.

Izogibala sem se stikom z ljudmi in v okolje, kjer sem takrat živela, se nisem znala vključiti. Vrednote vaščanov so bile popolnoma nasprotne mojim vrednotam. Prav tako sem pazila na način oblačenja, ker so si sosedje znali zelo napačno razlagati moj stil, posebej, kadar sem sredi poletja oblekla običajna poletna oblačila. Skupina za osebno rast je bila zaprtega tipa, kjer se je tudi vzpostavilo malo zaupnega odnosa. Bilo nas je okoli 30.   Ko sem zbrala dovolj poguma in izpostavila svojo dilemo, je terapevtka postala pred mano in mi odgovorila, citiram: »Kaj si pa zavajala moške v prejšnjem življenju?!« Obnemela sem, ker takšnega odgovora nisem pričakovala. Sploh pa nisem vedela, ali je bilo to vprašanje ali očitek.  Tiho sem obsedela med ostalimi in se skušala narediti nevidno dokler pozornost ni bila več usmerjena vame. Občutila sem neprijetno izpostavljenost pred skupino ljudi. Zatem je bilo še več neprijetno izrečenih besed in nenavadnih dogodkov.

Sčasoma sem spoznala njen način dela in njenega mentorja, učitelja, ki je t. i. metodo karmične diagnostike vpeljal v prakso. Odločila sem se, da s  Trezijo  prekinem vse stike. V tistem času je bila zelo medijsko prepoznavna in kakršnakoli moja kritika o njenem delu in načinu podpore njenega mentorja, je ljudem, ki so jo poslušali, vzbudila velik upor proti meni.  Sama pa sem bila prepričana in še vedno sem, da njeno delo poteka v nekakšni iluziji, v pomanjkanju splošnega znanja o kakršnem vzpostavljanju terapevtskega odnosa, predvsem pa sem mnenja, da je njeno delo bolj škodljivo kot koristno.  Dolgo časa sem se spraševala, kaj točno se je dejansko dogajalo v omenjeni skupini. Odločanje o moji preteklosti, sploh pa o preteklosti enega izmed prejšnjih življenj, ki sem ali bi jih naj živela, je bilo proti moji volji.

Čeprav se je  Treziji v danem trenutku zdelo edino pravilno, je bilo silno vprašljivo.   Zavedanje o vprašljivosti naših razumevanj neke preteklosti ali prejšnjih življenj bi nas moralo opozoriti na previdnost, kadar uveljavljamo to prepričanje pri soljudeh.   Trezija   je imela v tem primeru vse premalo pomislekov. Danes razmišljam celo o tem, da bi bilo mogoče dobro, če bi se poglobili v skrite osebne motive vseh terapevtov naravnega zdravljenja, ki zagovarjajo metodo karmične diagnostike, saj omenjena metoda zagovarja teorijo, kar si počel v enem izmed življenj, to v naslednjih poplačaš. Ali pa vsaj očeta te metode, ki je zadevo spravil tako daleč, da je postala aktualna vse od Rusije pa do nas in naših južnih bratov.

Pomoč ali slepilo večvrednosti?

Ne morem se otresti suma, da psihološke težnje, ki motivirajo takšne terapevte, niso povsem usmerjene v obliko pomoči, ampak nekakšna nezavedno slepilo in želja po več vrednosti v smislu, da imajo dostop do nečesa skrivnostnega in drugačnega.   Čeprav se njihovi motivi v javnosti predstavljajo kot dobronamerni, se meni hkrati poraja vprašanje, koliko je v ozadju, v njihovih zavestnih in nezavednih motivih, sle po moči. Pogosto se mi zdi, da pri tej obliki terapevta ni vedno prioriteta blaginja zdravljenca, ampak kot nekakšna moč varuha skrivnostnega sveta. Zato bi bilo nujno potrebno  preveriti notranje motive. V mojem primeru se je  Treziji  zdela vsiljena intervencija diagnostike o prejšnjem življenju nujno potrebna, vendar se pri tem ni ustavila pri vprašanju, ali je to prinaša dobro ali več slabega ter ali njena ideja o zdravju in normalnih odnosih sploh predstavljajo najvišje modrosti. In če naredim še korak naprej, ali lahko res nekdo vidi prejšnja življenja ljudi? Kaj pa če je vse skupaj slepilo terapevta, ki deluje na nekem področju, ki ga je ezoterika poimenovala nižji astral?

Čeprav je takšen terapevt odprt do vsega novega in nenavadnega, kar običajna stroka ne podpira, pa je njegovo delo pod vprašanjem tudi v tem, ali ni dovolj psihološko izobražen ali pa mu dobro znanje psihologije in ravnanje po navidezno psiholoških načelih krepi senco moči in ustvari položaj, v katerem lahko uporabnik njegovih storitev izgubi tako rekoč oblast nad sabo.

Pri tem delu pa se mi poraja še eno vprašanje, vezano predvsem na zavedanja in namen delovanja terapevtov. Sprašujem se,   kolikšna je zavest na strani izvajalca alternativne pomoči o tem, da s svojim pomanjkljivim in neprofesionalnim pristopom negativno in/ali škodljivo vpliva na uporabnika njegovih storitev predvsem zato, ker se ima za široko prisebnega in zmožnega videti oziroma občutiti nekaj, kar običajni strokovni delavci z ortodoksnih področij ne zmorejo. ​

Formalizacija zdravilstva v podporo strokovni etiki

Organizacija ali oseba, ki se ravna po kodeksu strokovne etike, omogoči ljudem, da čutijo sprejetost in lojalnost, v očeh javnosti pa izraža pozitivno podobo (Kmetec, 2014, 3). V slovenskem prostoru nimamo zagotovljenega nadzora nad dejavnostmi, ki izvajajo alternativne oblike zdravljenja ali oblike naravnega zdravljenja po SKD sistemu 96.090. Podobno nimamo ustanovljene zdravilske zbornice ali zbornice združenja bioenergetikov, kar predstavlja veliko tveganja nastanka zlorab in ali neetičnega delovanja. Predvsem zaradi tega bi moral vsak terapevt alternativnega in naravnega zdravljenja sprejeti in delovati po univerzalnem stališču in pri svojem delu presegati lastna nagnjenja in odpore. Interesi takšnega terapevta ne morejo in ne smejo veljati več kakor interesi nekoga drugega posebej, kadar gre za vprašanje zdravja povezanega z denarjem. Od terapevta je odvisno, ali bo pretehtal vse interese in sprejel takšen potek delovanja, ki ima najboljše posledice za vse vpletene.

Priznati si moramo, da tudi najplemenitejša dejanja temeljijo na čistih in nečistih motivacijah in da vsakega človekoljuba, med drugim motivira tudi zadovoljstvo dobrega počutja ob nudenju pomoči. Vsi si želimo biti spoštovani in cenjeni zaradi svojega dela. Vendar se pri takšnem delu lahko zelo hitro zabriše tanka tančica med dejanji plemenitega izvora in dejanji lastnih interesov. Prav tako nimamo zagotovila, da se v takih dejavnostih, kjer ni nekega strokovnega nadzora, ne prestopajo osebne meje, izvajajo manipulacije in povzroči škoda zaradi v ospredje postavljenega zaslužka. V tem primeru bi bilo bolj koristno in obče dobro, da bi medicinska stroka in predvsem področje psihologije ter psihoterapije, sprejeli obstoj energijskega sveta, povezanega z alternativnim in naravnim zdravljenjem, kajti le na takšen način bi se zmanjšala izvedba kvazi-terapevtov.

Zmanjšalo bi se zavajanje in nepravilno delovanje pri ljudeh, ki se zaradi svojih težav že tako znajdejo v stiski. Razlog dati prostor oziroma omogočiti možnost alternativni medicini in oblikam naravnega zdravljenja se kaže tudi v tem, ker bi naj strokovni delavci, s področja medicine in psihološko terapevtskih vej, pri svojem delu zaobjeli etične kodekse kot moralna načela s področja zdravstva, psihoterapije, kakor tudi poslovnega kodeksa organizacij. Na ta način bi se vzpostavil varen svet uporabe alternative ter metode naravnega zdravljenja in omogočilo uporabnikom svobodno izbiro pri storitvah povezanih z zdravjem. 

Valentina Tina Grobelšek                
​
Literatura in viri:

1. Creme, B. (2003). Intervju o zdravljenju. Prirejena verzija z Benjaminom Cremom na Japonskem 2003.
2.  Kmetec, P. (2014). Spoštovanje moralno-etičnih načel v zasebnih socialno-zdravstvenih organizacijah. Magistrsko delo. Univerza v Mariboru. Fakulteta za zdravstvene vede. Maribor. 2014.
3.  Plešnar, Urša (2008). Konvencionalna in alternativna medicina v Sloveniji. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani. Fakulteta za družbene vede. Ljubljana. 2008.
4.  Profesionalna etika pri delu z ljudmi. Zbornik. Univerza v Mariboru in Inštitut Antona Trstenjaka v Ljubljani. Maribor. 1996.
5.  Signer, P. (2008). Praktična etika. Druga izdaja. Knjižna zbirka Temeljna dela. Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Ljubljana. 2008.