Naj bodo na 1. november kljub žalovanju, naša srca napolnjena z radostjo in mirom

Bliža se slovenski praznik, dan mrtvih, ko imamo v Sloveniji prost dan, da počastimo spomin na mrtve. Po izvoru je praznik umirajoče narave že iz časa poganskih verovanj in ga je krščanstvo preoblikovalo kot dan vseh svetnikov tako, da rajne prikazuje kot »duše v vicah«, ki se morajo očistiti grehov, preden stopijo v nebesa (vir: wikipedija). Na ta dan, ko se zberemo ob grobovih, zagori nešteto lučk, ki predstavljajo večna življenja. Ponovno se spomnimo na svojce, ki so zapustili zemeljsko življenje, in na srečanjih ob grobovih obnovimo družinske vezi. Marsikomu se obnovi bolečina v prsih, zato je ta dan zavit v tančico žalosti. Za svojci še vedno žalujemo in jih pogrešamo.

Duša sama izbere način, kako bo življenje zaključila
V tem času je pomembnejše vedenje, da si duša sama izbere način življenja, kako bo življenje izkusila, ga ustvarjala in izbrala način, kako bo življenje tudi zaključila. Po duhovnih zakonih je izkustveno življenje del dogovora in uravnovešenje posameznikove karme. Pri tem moramo ločiti zapovedi religije od duhovne rasti in ko uspemo ozavestiti višje zakone, zakone Izvora, lažje sprejmemo smrt bližnjega in dojamemo namen našega izkustva. Kadar bližnji zapustijo svojce v obliki smrti, je izkušnja ne le rajnega, temveč tudi tistih, s katerimi je bil v tesnih odnosih. Še preden smo se utelesili, so se naše duše dogovorile, v kakšnih odnosih se bodo na Zemlji povezovale, z namenom, da se nekaj naučimo, torej izkusimo.

Zaradi dolgotrajne bolečine lahko zbolimo
Dopustiti si moramo, da žalujemo za svojimi in si dovoliti biti ranljivi, vendar moramo biti pozorni na čas žalovanja, ki pa se mora v nekem obdobju končati. Zaradi dolgotrajne bolečine lahko zbolimo in lahko se pojavi depresija. Z upoštevanjem duhovnih zakonov ozavestimo, da je življenje večno in so naši rajni odšli domov, kjer so se spočili od napornega zemeljskega življenja. Dovoliti si moramo biti veseli zanje, da so zdaj v objemu božanske ljubezni in se veseliti dneva, ko bomo sami prestopili nevidno črto neskončnega in se ponovno združili v njihovem objemu. S sprejemom takšne duhovne odločitve sprožimo osebno rast naše zavesti.

Duše umrlih nas spremljajo naprej
Torej, zelo dobrodošlo je, da na ta dan prižgemo lučko veselja in miru, se v mislih spomnimo na naše rajne, kako so nas razveseljevali, nas učili, nam polnili življenje s svojo prisotnostjo in kako smo bili varni v objemu njihove ljubezni. Duše umrlih nas spremljajo kljub temu, da jih mi ne zaznamo ali občutimo. Zato so misli, ki jim ustvarjamo in jim namenjamo, še kako pomembne. Kadar se jim zahvalimo, da smo imeli to možnost, da smo bili v času bivanja ob njih, jih osvobodimo in razveselimo.

V primeru, kadar do umrlega še vedno vzdržujemo jezo in zamero, je priporočljivo, da se občutki končno izrazijo in dopustimo srcu, da se jim oprosti. Naj bodo naša srca napolnjena z radostjo in mirom.

Valentina Tia