Nekje je šlo zelo narobe

Nekje je šlo zelo narobe.

Brskala sem po socialnem omrežju, kjer sem zasledila članek časopisa Delo, Saj nisem proti, a cepila se ne bom, avtorice Tanje Jaklič (članek je bil objavljen zgodaj zjutraj, 15.07.2021). Zaradi svoje premale zainteresiranosti po navadi člankov ne berem. Tokrat je bilo drugače, saj sem pod člankom zasledila komentar »wtf?«.

​Večina od nas ve, kaj ta kratica pomeni, mar ne?

No, kakorkoli, komentar je vzbudil moje zanimanje. Šla sem brat članek. In potem sem še enkrat prebrala isti članek, ker sem se zbala, da ga nisem prav razumela. Avtorica je članek zaključila z mislijo, kopiram: "Morda pa nam pozimi ni bilo tako 'hudo'." Stavek se navezuje na vprašanje, zakaj se ljudje ne gredo cepiti. Ja ja, vem, standardna tema, ki je v zadnjem letu in pol že zelo obdelana. A prav to me je spodbudilo, da sem se vprašala, kje je šlo narobe. Kje je šlo tako zelo narobe, da smo pozabili, da ima vsak možnost izbire. Kje je šlo tako zelo narobe, da smo ljudje sami začeli vplivati in izvajati pritiske na soljudi. Ali pa da nam je prenehalo biti mar za druge. Kje je šlo tako zelo narobe, da smo izgubili svobodo. Brez svobode ni življenja, ni ustvarjanja, ni sebstva.

Sem zelo razmišljujoč človek. Ne zadovoljim se kar tako s prvim odgovorom. Sem tiste vrste bitje, ki želi zadevo preučiti z vseh zornih kotov in daje možnost, kaj pa če ni tako. Iščem, raziskujem in ugotavljam. To rada počnem. Zato želim z vami deliti zgodbico, ki sem jo prebrala v knjigi V. Megreja. Povzetek zgodbe je takšen:
​
Nekoč, pred davnimi časi … (točno tako se začne zgodba). Pred davnimi časi je Svečenik opazoval svoje sužnje, kako marljivo delajo ter zidajo njegovo mesto. Dnevi so bili mirni, delovni, še pazniki se niso naprezali nad svojo zadolžitvami. Dneva ni nihče drug utrujal, razen monotonosti. Pa vendar, eden izmed sužnjev je izstopal v svoji skupini. Res je bil drugačen. Njegov pogled se je razlikoval od drugih, čeprav je držal zvestobo svojemu gospodarju. Tako je Svečenik opazil tega zasužnjenega delavca z drugačnim pogledom. Odločil se je, da se sam preobleče v sužnja in se mu pridruži. Paznike je obvestil o svojem namenu. Svečenik se je pritajil in delal. Opazoval je svojega novega sodelavca in ponoči med spanjem izkoristil priliko. Tega, zamišljenega sužnja, je povprašal, o čem razmišlja. Drugi mu je odgovoril, da res o nečem razmišlja. Seveda je to vzbudilo zanimanje Svečenika. Delal se je prijaznega. Napravil se je, da je njegov prijatelj. Tako mu je razmišljujoči suženj zaupal svojo skrivnost. Povedal mu je za načrt, kjer se bo osvobodil in osvobodil svoje zasužnjene brate. Namišljeno prijazen Svečenik se je delal neumnega in opozoril na paznike. Drugi je nato dejal, da se zunaj dogaja vojna in da bodo morali pazniki kaj kmalu na bojišče. Tako bo število paznikov razpolovljeno, sami pa bodo imeli priložnost izvesti upor. To je dalo Svečeniku misliti. Kajti vse je bilo res. Vojna je terjala še več bojevnikov, zato so morali pazniki iti v boj. Svečenik je takoj ukrepal, se vrnil na svoj položaj in izdal ukaz. Ukaz pa je bil na videz vabljiv, a strašansko zahrbten. In sužnji te strahotne skušnjave niso prepoznali. Svečenik je svojim sužnjem dal ponudbo. Objavil je nagrado. Kdor bo več naredil, zgradil, več delal, bo dobil za plačilo zlato, namestitev in še kaj. Drug drugemu so nastavljali pasti. Tako so sužnji, kakor podivjani, začeli med sabo tekmovati, kdo bo več naredil. Celo so se začeli med samo povezovati, da bi z združenimi močmi naredili več in prejeli večje plačilo. Ideja o uporu je padla v zaton. In zasužnjeni sužnji so postali Sužnji.

Se vam zdi zgodbica neresnična? Verjemite, da ni. Ozrite se okoli sebe. Postanite razmišljujoči človek.

Žalostna sem, ko ljudi želim spodbuditi k dejanju, oni pa mi odvrnejo, češ, kaj pa naj naredimo. Veliko lahko naredimo. Začnemo lahko pri zavedanju.

1. Že takoj na začetku si lahko damo možnost, da kaj pa če ni vse tako, kot drugi pravijo.
2. Zavedati se moramo, da ima človek eno veliko spečo lastnost, to je moč. Ko bo mali človek to spoznal, se bodo stresle hlače vsem veljakom.
3. Stvarnik nam je dal svobodo, to je naša dediščina. To dediščino moramo ohraniti in jo obdržati.
4. Vsi imamo pravico izbire. Vsi imamo svobodno voljo. To so naravni zakoni, katerih se ne sme kršiti.
5. Krepiti moramo poštenost uma, iskrenost duha ter nenavezanost.
6. Drug v drugemu moramo vzbujati in krepiti le dobre lastnosti. Postati moramo zgled en drugemu.

Vem, da dosti ljudi čaka na rešitelja, da nas reši. Ampak reši nas lahko le nenavezanost. Nenavezanost na pohlep in denar. Dobili pa bomo Učitelja, toda ta ne bo rešitelj. Učitelj nam bo v kazanju poti do svobode in pravičnega življenja. Iščimo znake o njem in našli ga bomo. Toda mi moramo biti tisti, ki ga sprejmemo medse in tisti, ki bomo nekaj naredili.
​
Do takrat pa …