Oh, spet ta naivnost …

Nedavno tega sem slišala posmehovanje spikerja na radiju, ki se je zaključilo nekako tako: »Obstajajo naivne ženske. Obstajajo zelo naivne ženske in obstajajo zelo, zelo naivne ženske.«
​
Pa sem se vprašala, zakaj toliko posmehovanja. Čemu takšna pozornost tej »naivnosti«. Kaj je takšnega v tej besedi, da jo ljudje uporabljamo z negativnim prizvokom.

Beseda naivnost izhaja iz francoskega jezika naivitet, kar pomeni iskrenost. Leksikon Cankarjeve založbe definira besedo kot naraven, neponarejen in kot prostodušnost. Prostodušen je nekdo, ki ravna in govori odkrito, iskreno brez kakšnih pomislekov. Torej, kaj je narobe s to naivnostjo?

Poglobljena je razlaga v Slovarju slovenskega knjižnega jezika - SSKJ, ki opisuje naivnost nekomu, ki rad verjame in zaradi svoje neizkušenosti, še bolje nezrelosti, izraža vero s takšnih zaupanjem, da spregleda poznavanje slabih, negativnih strani življenja. Ob tej razlagi sem obnemela in se vprašala, če se ljudje zavedamo svoje negativne pristranskosti? Kajti razlaga besede naivnosti nam sporoča, da ima življenje negativne lastnosti, da je resničnost tista, ki je negativna in velja za nekaj slabega.

Verjamem, da bi se nekateri strinjali s takšno razlago, zaradi izkušenj v življenju. Pa si poglejmo podrobneje, kaj nam sporoča razčlenitev besede »naivnost« v našem slovarju. Na primer, da je oseba iskrena. Deluje odkrito, brez slabih namenov. Po glavi ji ne rojijo misli, da bi nekoga izkoristila, da bi se okoristila na račun drugega. Izhaja iz svoje čiste srčne veličine. V bistvu nima slabih namenov. Se zaplete v neki odnos, kar je povsem normalno v življenju. Splošno pomeni življenje biti v odnosu z nečem. Ker oseba verjame v nekaj, to pa ni samo nekaj, zaupa v odnos in se preda. Do sedaj še ni videti, da bi bilo kaj narobe. Ko pa se nekdo v odnosu ali v sistemu odloči, da ne bo gledal na druge, da bo zadovoljil svoje potrebe ne glede na ceno nekoga drugega, ali pa ga je nečesa samo strah, pride do izkoriščanja, zlorabe, goljufanja, izrabe ter izdaje. V odnosu se sproži bolečina, ki zadane druge udeležence. Posledično tega za konec še občutek sramu in obsojanje samega sebe.

Pogledati moramo s širšega vidika. V čem je problem? Še vedno menite, da je naivnost slaba? Krivda se pripisuje nekomu, ki se je brez pomislekov predal, ki je zaupal v odnos, v osebo, v sistem? Do naivnosti sploh ne bi smelo priti. Ne za to, ker se mora človek naučiti, da je življenje nekaj slabega. Ampak zato, ker ljudje sploh ne bi smeli izkoriščati in manipulirati drug drugega ter svoje bližnje prikazovati kot neumneže. Nič ni slabega v tem, da oseba verjame v ljudi in njihova ravnanja. Zelo slabo je to, da se okoriščamo in varamo druge ljudi okoli sebe, da zadovoljimo svoje potrebe. Pri tem pa se še drugi posmehujejo na račun tega.
Ni pomembno, ali gre za žensko, moškega, otroka, starejšega ali mlajšega. Vsi se lahko znajdemo ali pa smo že bili v položaju, kjer smo bili oškodovani. In prav zaradi tega ne bi smeli uporabljati besede »naivnež«. Nekateri so mnenja, da ta beseda ne bi smela obstajati ali pa bi morala biti v čim manjši uporabi. S tem se strinjam.

Pa bi mi verjetno rad nekdo rekel: »Draga moja, takšno je življenje.« Pa bi mu jaz odgovorila: »Ne, mi smo tisti, ki delamo življenje takšno. Življenje pomeni, da se predaš toku, da zaupaš in da delaš dobra dela. S svojim načinom delovanja smo življenje le popačili!«
​
Ko bo manj slabih dejanj na svetu, tudi besed, kot so naivnost, ne bomo več uporabljali. In skušajte si zapomniti, da vedno, ko boste nekoga obsodili, da je naiven, se spomnite, da še obstajajo ljudje, ki so odkriti, imajo iskrene namene in da so prispevali k temu, da še svet ni šel v »maloro«. Ljudje, katerim se pripisujejo lastnosti naivneža, so v svoji biti močni, ker so preživeli izkušnjo, ki jih je zadela naravnost v srce. Jaz si tega ne bi drznila obsojati, niti se temu posmehovala.